------------------------
TAJA KRAMBERGER, pesnica, znanstvenica, prevajalka, esejistka. Pet knjig poezije (šesta v pripravi za tisk), objave v različnih revijah v Sloveniji in zunaj nje. Gostovanja na mnogih mednarodnih literarnih festivalih (v Avstriji, Italiji, Angliji, dvakrat v Kanadi – v Quebecu in Ontariu, v Litvi, Latviji, Belgiji, Makedoniji, na Madžarska itn.). Literarna štipendija Edition Thanhäuser v Ottensheimu (2002), več študijskih štipendij v Parizu in Budimpešti. Prevaja literarne in znanstvene tekste iz francoščine, angleščine, italijanščine in španščine. Bila je umetniška direktorica in koordinatorica več likovnih razstav in mednarodnih literarnih projektov, med njimi pesniško-prevajalske delavnice »Linguaggi di–versi« (2002 - 2004) in letos (2006) projekta izmenjave pisateljskih rezidenc s povezavo 6 evropskih dvojezičnih pristanišč »Sealines«. Je odgovorna urednica Monitorja ZSA – Revije za zgodovinsko, socialno in druge antropologije. Trenutno je polovično zaposlena na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, polovično pa kot pesnica ohranja status samozaposlene v kulturi.
----------------------------------
Sažetak
Moj će se prilog za 4. Pulske dane eseja pokušati malo udaljiti od tematike ovoga susreta, da bi je se potom bolje latio i razmislio o njoj. Udaljio toliko, koliko je potrebno, da se antagonistična zapreka, koja ljubav i mržnju sučeljava kao simetričnu opoziciju dvaju fenomena, donekle odmakne i otopi, te ukoliko je potrebno, da jače nijansirani svjetovi, koji su zbog te opozicije (bili) odgurnuti, postanu vidljivi i prepoznatljivi. Složena višestrukost i prepletenost toga, što ostaje neizrečeno i što je u pozadini binarnih zapreka, po mojem uvjerenju više obuhvaća realnost svijeta, nego zasljepljujuća bipolarna, manihejska struktura, u našemu primjeru par »ljubav – mržnja«.
U prvome ću dijelu pokušati upozoriti na nedostatnost binarnoga mišljenja i polarizacije, koje su neizbježne, kako misli Claude Lévi-Strauss, kao ishodište mišljenja. Ne možemo pak (osobno rečeno: sama ne mogu), ako mišljenje ima neku spoznajnu ulogu, pri tome i ostati i time se zadovoljiti. U drugome ću dijelu pokušati predstaviti diferenciran pogled na taj toliko puta izigrani, pa čak i zlorabljeni smisaoni par. Suprotnost ljubavi vidim prije u laži, nepravdi i njima srodnim strategijama (kao i u mržnji), koje istiskuju pertinenciju društvenih veza, ljudski emocionalni i intelektualni angažman, pa i solidarnost u ljudskim odnosima (individualnim i kolektivnim). Ne vidim suprotnost mržnje u ljubavi, već u dobrome i korektnom djelovanju prava i državnih institucija, koje su u stanju učinkovito ograničiti skliznuće nereflektiranoga »mišljenja« u blagu beskonačnost, vidim ga u dosljednom poštovanju prava čovjeka i državljana, te naposljetku i u pravu svakoga živog bića na opstanak na ovome svijetu. 
Nit vodilja mojega gledišta jest prije svega u tome što sam uvjerena kako ljubav i mržnja zapravo ne pripadaju istoj spoznajnoj razini, ali ni istoj mentalnoj ili imaginarnoj strukturi, već je riječ o nečemu asimetričnome, što nam je (ideološki) nametnuto kroz određenu, razmjerno robustnu i nediferenciranu optiku eshatološkoga, to jest u sebi zaključenog »mišljenja« (zapravo je riječ o praznoj mnemonici). Iza nekih uzvišenih i uzdizanih ljubavi moguće je prepoznati represiju, nasilje, zataškavanje, frustraciju i nemogućnost dodira s realnošću života. Mržnja je, mislim, u takvome primjeru samo oblik te ideološke, religiozne, literarne itd. »ljubavi«, a ne njena suprotnost. Ovu temeljnu istovjetnost često prikriva prividna opozicija ljubav–mržnja. Posljedice su takvoga aberativnoga rezimiranja realne pluralnosti vrlo često katastrofalne u socijalnom i osobnom životu.
Onaj koji uspije potpuno voljeti, po mom je mišljenu sposoban razumjeti razloge zbog kojih se ne može razumjeti s korjenito drukčijim, ali ga svejedno prihvaća kao društvenu činjenicu. Dakle, sposoban je za opravdane i oslobađajuće mržnje, sučeljavanja, polemike, otvorene sukobe, ali ne i za nereflektiranu mržnju, koja se izražava u krajnjim oblicima nasilja i u nemogućnosti racionalne javne konfrontacije. Mislim dakle, i zaključujem, da je ljubav drugdje, da se događa u drugim i posvema drugačijim (realno i simbolički) prostorima negoli mržnja, i da se događa prije svega izvan nasilnih manifestacija i komunikacijskih kodova, koji su tako značajni za mržnju. Da između tih dvaju pojmova, ili fenomena, nije riječ ni o kakvoj simetriji.
Prevela: Sanja Širec Rovis
----------------------------------
Povzetek
Moj prispevek za 4. Pulske dane eseja se bo skušal nekoliko oddaljiti od tematike tega srečanja, da bi jo nato bolje zgrabil in premislil. Oddaljiti toliko, kolikor je potrebno, da se antagonistična zastavitev, ki ljubezen in sovraštvo sopostavlja kot simetrično opozicijo dveh fenomenov, nekoliko odmakne in raztopi, in kolikor je potrebno, da bolj niansirani svetovi, ki so (bili) zaradi te opozicije odrinjeni, postanejo vidni in prepoznavni. Kompleksna mnogoterost in prepletenost tega, kar ostaja neizrečeno in v ozadju binarnih zastavkov, po mojem prepričanju bolje zajema realnost sveta kakor zaslepljujoča bipolarna, manihejska struktura, v našem primeru par »ljubezen – sovraštvo«.
V prvem delu bom skušala opozoriti na nezadostnost binarnega mišljenja in polarizacij, ki so nemara nujne, kakor meni Claude Lévi-Strauss, kot izhodišče mišljenja, ne moremo pa (povedano bolj osebno: sama ne morem), če naj ima mišljenje neko spoznavno funkcijo, pri njih ostati in se z njimi zadovoljiti. V drugem delu bom skušala predstaviti bolj diferenciran pogled na ta tolikokrat preigrani in tudi zlorabljeni pomenski par. Nasprotje ljubezni vidim prej v laži, krivici in njima sorodnih strategijah (kakor v sovraštvu), ki spodnašajo pertinenco družbenih vezi, človeški emocionalni in intelektualni angažma, pa tudi solidarnost v človeških odnosih (individualnih in kolektivnih). Nasprotja sovraštva tudi ne vidim v ljubezni, ampak v dobrem in korektnem delovanju prava in državnih institucij, ki zmorejo učinkovito zamejiti drsenje nereflektiranega »mišljenja« v slabo neskončnost, vidim ga v doslednem spoštovanju državljanovih in človekovih pravic, naposled pa tudi pravic slehernega živega bitja do obstoja na tem svetu.
Rdeča nit mojega stališča je predvsem v tem, da sem sama prepričana, da ljubezen in sovraštvo pravzaprav niti ne pripadata ne isti spoznavni ravni in tudi ne isti mentalni oz. imaginarni strukturaciji, ampak da gre za asimetrično dvojico, ki nam je (ideološko) vsiljena skozi določeno, razmeroma robustno in nediferencirano optiko eshatološkega, to je v sebi sklenjenega »mišljenja« (prej kakor za kakšno mišljenje gre za prazno mnemoniko). Za nekaterimi povzdignjenimi in povzdigovanimi ljubeznimi je mogoče prepoznati represijo, nasilje, zamolčevanje, frustracijo in nezmožnost stika z realnostjo življenja. Sovraštvo je, tako menim, v takem primeru le oblika te ideološke, religiozne, literarne etc. »ljubezni«, ne pa njeno nasprotje. To temeljno istovetnost prikriva velikokrat navidezna opozicija ljubezen – sovraštvo. Posledica takšnega aberativnega rezimiranja realne pluralnosti so zelo pogosto katastrofalne v socialnem in zasebnem življenju.
Tisti, ki zmore polno ljubiti, je po mojem mnenju sposoben razumeti razloge, zaradi katerih se ne more razumeti z radikalno drugačnim, lahko pa ga vseeno sprejema kot družbeno dejstvo. Je torej sposoben upravičene in osvobodilne jeze, konfrontacije, polemike, odprtega konflikta, ne pa tudi nereflektiranega sovraštva, ki se izraža v skrajnih oblikah nasilja in v nezmožnosti racionalne javne konfrontacije. Če naj sklenem, mislim torej, da je ljubezen drugje, da se dogaja v drugih in povsem drugačnih (realno in simbolno) prostorih kakor sovraštvo, in da se dogaja predvsem zunaj nasilnih manifestacij in komunikacijskih kodov, ki so tako značilni za sovraštvo. Da med obema pojmoma oz. fenomenoma, ne gre za nikakršno simetrijo.
----------------------------------